V ponedeljek, 15. 4. 2024, smo v OŠ Koper gostili dr. Sanelo Banović Peresciutti. Dvourno predavanje, prežeto s humorjem in prepletom slovenščine z bosanščino, je temeljilo le na štirih prosojnicah, toda številnih žalostnih in tragičnih zgodbah pacientov, s katerimi se doktorica vsakodnevno srečuje. Pripoveduje jih, da bi ljudem pomagala pravočasno, nas opozorila na vrednote, kot sta človečnost in empatija, in se tako izognila temu, da nekega dne prav mi postanemo njeni pacienti.
Ljudje smo si bolj podobni kot različni. Vsi moramo vsak dan prazniti sečni mehur, debelo črevo, prazniti pa bi morali tudi naše emocionalne možgane (naš »por«). Slednje pa mnogi zanemarjajo/-mo. Potem pa izbruhnejo številne usodne bolezni … Ne vidimo pod svojo kožo, lahko se prav v tem trenutku v nas razvija usodna bolezen, ki bo izbruhnila v prihodnosti.
Ne vemo, koga od sosedov, naših najbližjih, naših sodelavcev, ljudi, s katerimi se ne razumemo dobro, bomo nekega dne potrebovali … ali pa bodo oni potrebovali nas. Kajti gotovo je samo eno, čeprav je zelo morbidno in resnično – umrli bomo vsi. Na vse ostalo lahko vplivamo, le dejstva, da se smrti ne moremo izogniti, ne moremo spremeniti. Dr. Banović ugotavlja, da si ljudje na smrtni postelji želijo le eno – spravo z nekom, s katerim so bili desetletja skregani zaradi neke neumnosti … Ne morejo umreti s tem bremenom, zato prosijo, da kontaktira svojce, da se pogovorijo in si odpustijo, preden umrejo. Ali je res vredno kregati se, ko pa imamo samo eno življenje? Let, ki so minila, medtem ko nismo govorili drug z drugim, ne bomo nikoli več dobili nazaj …
Naša čustva in naše odzivanje je primerjala z dirigentom (to smo mi) in orkestrom glasbil, ki ga upravlja (čustva). Vsakemu glasbilu je pripisala neko čustvo in ga povezala z osebno izkušnjo ali z zgodbo njenih pacientov. Opozorila je, da se še prepogosto zgodi, da svoje strahove, jezo, stiske, ki jih prinesemo iz službe, stresemo na nič hudega sluteče družinske člane, ki ne vedo, kaj se je dogajalo v službi in zakaj smo prišli domov tako vznemirjeni. Tako tiste, ki jih imamo najraje, prizadenemo najhuje, to pa je zadnje, kar bi si želeli. Kako naj naši otroci razumejo tegobe odraslega sveta? Ne morejo. Njihovi možgani iz našega odzivanja razumejo le to, kar vidijo – da je mama jezna … na njih! Zato moramo poskrbeti v prvi vrsti zase, da sproti čistimo naše emocionalne možgane, ki naj se praznijo vsak dan, da se ne zapolnijo do roba, ali celo preko roba! Najdimo način, da sprostimo napetost, priporoča umik v naravo in početje stvari, ki jih imamo radi.
Po predavanju smo lahko kupili tudi njeno knjigo Spodbude. Če ste predavanje zamudili in vas je moj kratek povzetek nagovoril, da jo morate slišati, potem vabljeni k nakupu knjige!
Po predavanju sem bila kot organizatorica deležna njenega objema. Hvaležna sem zanj. Tisti trenutek me je že stotič oblilo spoznanje, da nas je veliko takih, ki želimo delati dobro, ki živimo za to, da delamo dobro … in si želimo, da bi nam sledili tudi drugi. Želimo si, da bi se na televiziji slišalo več zgodb, ki so pozitivne in opogumljajoče. Ki opominjajo, da moramo biti hvaležni, da živimo, da se vsak dan zbudimo in dobimo nove priložnosti, da pomagamo vsem okoli nas, otrokom, staršem, sosedu. Nekega dne bomo tudi mi potrebovali nekoga … Pa ga bomo dobili? Upajmo! Širimo dobro!!
OŠ Koper se zahvaljujemo za gostoljubje in pomoč pri organizaciji predavanja.
Zapisala: Ksenija Funa, vodja Podružnice Obala in Kras
(Skupno 61 obiskov, današnjih obiskov: 1)
